Je res mogoče zavohati dež? Odgovor vas bo presenetil

Na omrežju X se je vnela razprava o tem, ali lahko ljudje dejansko zavohamo dež, še preden začne padati, piše portal Lad Bible.

"Prijateljem sem rekel, da prihaja nevihta, ker sem jo vohal, in vsi so me gledali, kot da sem znorel," je zapisal nekdo.

Drugi je dodal: "Voham ga – in čeprav si ne želim, da bi deževalo, je to vonj, ki mi je zelo všeč."

Tretji pa se je strinjal s prvim: "Tudi mene so gledali postrani, ko sem rekel, da diši, kot da bo deževalo."

Da ljudje v resnici lahko zavohamo dež, so potrdili tudi znanstveniki.

Verjetno ste že kdaj zavohali vonj, ki se sprosti, ko po vročem poletnem dnevu nastane ploha in dež pade na razbeljen asfalt.

Petrihor in geosmin

Nekaj podobnega se zgodi tudi, ko dež pade na suho zemljo. Takrat se iz nje sprostijo hlapne organske spojine in nastane značilen zemljast vonj, ki sta mu leta 1964 avstralska znanstvenika Isabel Joy Bear in Richard G. Thomas nadela ime "petrihor", kar bi lahko prevedli kot "božanska kri kamna/zemlje".

Ime namreč izhaja iz grških besed "petros" (kamen) in "ihor" (ali "ichor"), ki je mitološka tekočina, ki teče po žilah grških bogov.

Raziskovala sta namreč pojav, da se govedo, ki ga je prizadela suša, nemirno odziva na "vonj po dežju" in sklenila dognati, od kod ta vonj prihaja. Zato sta z vodno paro obdelala kamnine, ki sta jih nabrala po avstralskih sušnih območjih in iz njih destilirala oljnato tekočino z zemljastim vonjem, ki sta jo poimenovala petrihor.

Med najbolj pomembnimi spojinami v petrihorju pa je geosmin.

To je organska spojina, ki daje značilen zemeljski vonj sveže preorani zemlji ali zraku po dežju. Ime izhaja iz grških besed "geo" (zemlja) in "osme" (vonj).

Molekule geosmina proizvajajo predvsem mikroorganizmi, kot so bakterije in alge.

Kako zavohamo dež?

Znanstveniki so odkrili, da dežne kaplje ob udarcu v suha tla sprostijo mikroskopske zračne mehurčke, aerosol, v katerem so različne kemikalije, med njimi tudi petrihor ali geosmin. Ta aerosol se razprši po zraku, lahko tudi na večje razdalje, in tako pride v naše nosnice.

Naša sposobnost zaznavanja geosmina pa je presenetljivo dobra. V vodi ga lahko zaznamo že, če je v njej samo 5 molekul geosmina na trilijon molekul vode.

In če veter iz malce bolj oddaljenega območja prinese aerosol z geosminom, ga lahko nekateri ljudje zaznajo in pravijo, da "vohajo dež".

Vonj bližajoče se nevihte

Obstaja pa še en vonj, ki je povezan z dežjem. To je vonj ozona, molekule kisika, v kateri nista samo dva, ampak trije atomi kisika.

V zraku se pojavi tudi ob močnih razelektritvah, strelah, ki v zraku lahko razbijejo navadne molekule kisika v atome, ti pa se namesto v pare (navadne molekule kisika – O2) združujejo v trojke (molekule ozona – O3),

Ozon ima nekoliko oster, kovinski vonj, ali vonj "po elektriki", ki ga lahko zaznamo, ko vetrovi v nevihti potisnejo žepe ozonskega plina proti tlom, do naših nosnic.

Vonj po ozonu tako dostikrat lahko zaznamo po nevihti, lahko pa ga do nas prinesejo vetrovi, ki pihajo iz smeri oddaljenih neviht.

Zakaj sploh lahko vohamo dež?

Zakaj smo na vonj geosmina tako občutljivi? Znanstveniki domnevajo, da je to verjetno rezultat evolucijske prednosti: zaznavanja vode ali pa prisotnosti bakterij v okolju.

Raziskovalci domnevajo, da so na ta vonj občutljive tudi mnoge živali, predvsem tiste, ki živijo v sušnih predelih in lahko zaradi petrihorja ali geosmina, hitreje najdejo bližnje zaloge vode ali vedo, da po sušnem obdobju znova prihaja dež.

Vonj po ozonu pa lahko opozori pred bližajočo se nevihto.